eko_eu_certifikat.jpg [1]

Integrirano, ekološko, domače, biološko, naravno, organsko, biodinamično, kontrolirano poreklo … so najpogostejše oznake, ki jih najdemo na prehrambnih izdelkih. Proizvajalci lahko na embalažo zapišejo marsikaj, potrošniki pa jim lahko verjamemo samo, če svoje trditve podkrepijo s certifikati.

Jim lahko zaupamo?

Čeprav skorajda dnevno spremljamo odkritja različnih prehranskih afer, načeloma certifikatom lahko zaupamo. Oznako »ekološki«, »biološki« ali »bio-dinamičen« ter okrajšavi »bio« in »eko« lahko nosijo le pridelki in izdelki, za katere je bil izdan certifikat. Pogoji za njihovo pridobitev so strogi in dragi, kontrole pa redne. Še posebej manjšim pridelovalcem in kmetom se prav gotovo ne splača goljufati in tako na hitro uničiti ves trud, ki so ga vložili v njegovo pridobitev. Neodvisni testi kažejo na visoko zanesljivost teh oznak. V Evropi se, odvisno od države, zanesljivost giblje med 90 in 97%. Ne smemo pa slepo zaupati raznim oznakam kot so domače, naravno … za take in podobne napise namreč zakonska regulativa ne obstaja.

Integrirana pridelava

Definicija integrirane pridelave je: naravi prijazen način pridelave, kjer se z uporabo naravnih virov in mehanizmov, ki zmanjšujejo negativne vplive kmetovanja na okolje in zdravje ljudi, prideluje kakovostna in zdrava hrana. Naravni ukrepi imajo prednost pred fitofarmacevtskimi, uporaba gnojil je redno nadzorovana, pridelava pa poteka brez gensko spremenjenih organizmov. Po domače: gre za pridelavo z omejeno uporabo umetnih gnojil in škropiv. Uporaba nekaterih je res prepovedana, po drugi strani pa je spisek dovoljenih vse prej kot kratek. Taka pridelava ni ekološka in med potrošnike vnaša nepotrebno zmedo. 

Ekološko, biološko, organsko

Te tri oznake imajo enak pomen, uporaba imena je odvisna od države iz katere prihajajo izdelki. V Sloveniji naj bi uporabljali izraz eko oz. ekološko pridelano živilo, čeprav se v zadnjem času skorajda bolj uporablja izraz bio oz. biološko pridelano, ki ga uporabljajo tudi v večini evropskih držav. V ZDA in ostalih angleško govorečih državah uporabljajo izraz organic, organsko. Ne glede na ime, gre za živila, ki so pridelana brez sintetičnih sredstev, umetnih gnojil in gensko spremenjenih organizmov. Namesto tega se uporablja kompost, izbor na škodljivce bolj odpornih rastlin, kolobarjenje … Živali večji del leta preživijo na paši oziroma na prostem, mladiči so ob materah ves čas, v hlevih morajo imeti dovolj prostora ... Prepovedano je preventivno zdravljenje živine, krma pa mora biti pridelana na kmetiji, saj jo lahko dokupijo le 5 odstotkov. Ravno tako je prepovedana reja perutnine v kletkah.

Biodinamično, več kot ekološko

Za biodinamično poljedelstvo veljajo še strožja pravila kot za ekološko poljedelstvo, odnos do pridelave pa je še bolj celosten. Temelje biodinamičnega kmetijstva je položil že leta 1924 filozof, znanstvenik in mistik Rudolf Steiner (tudi začetnik Waldorfske pedagogike). V ospredje je postavil potrebo, da zemljo predvsem oživljamo in ji ne dodajamo snovi, temveč le energije življenja. Biodinamika uči, da je za zdravo rast rastlin pomembno, da rastline naredijo globoke korenin in se dobro povežejo s silami zemlje in svetlobe. Steinerjeva metoda tudi uči, da na življenje na našem planetu s svojo energijo odločilno vplivajo tudi Sonce, Luna in drugi planeti. Vpliv kozmičnih ritmov je v setveni koledar strnila Steinerjeva učenka Maria Thun, njen setveni koledar biodinamiki uporabljajo še danes in tako zagotavljajo v pridelkih kar največjo vsebnost zdravilnih snovi in hranil. Biodinamiki uporabljajo le tradicionalna semena, zdravje rastlin in zemlje pa izboljšujejo tudi s pripravki iz zdravilnih rastlin.

Izdelke iz biodinamične pridelave spoznate po mednarodni oznaki Demeter. Gre za prvo oznako za ekološko pridelana živila, njeni začetki segajo že v leto 1928. Trenutno se uporablja v več kot 50 državah po vsem svetu. Certifikat je potrebno letno obnavljati.

EKO ni enako zdravo

Kar se tiče kmetijskih pridelkov je zadeva jasna, kaj pa izdelki kot so testenine, piškoti, različni namazi … Tu velja pravilo, da izdelek lahko nosi oznako ekološki, če je 95 % njegovih surovin iz ekološke pridelave. Seznam morebitnih dodatkov je omejen le na dodatke naravnega izvora in obsega približno 10 % tistih, ki se lahko uporabljajo v konvencionalnih živilih. V predelavi ne uporabljajo gensko spremenjenih encimov ali sintetično pridobljenih sestavin. Poleg tega obstajajo (odvisno od izdelka) tudi posebni predpisi za predelavo.

Oznaka EKO pa žal ne pomeni, da lahko živilo avtomatično uvrstimo med zdrava živila. Eko piškoti, bomboni, čokolade, paštete, namazi … ravno tako kot konvencionalna živila vsebujejo maščobe in sladkorje in tako niso prav nič manj kalorični, čeprav so narejeni iz ekoloških sestavin. Ker ne vsebujejo množice umetnih dodatkov, so sicer manj škodljivi, še vedno pa velja, da jih uživamo zmerno. Tudi pri ekoloških izdelkih je potrebno brati deklaracije. Na policah najdemo ekološko marmelado, ki vsebuje 70 % sadja ali pa le 45 %. Podobno velja za različne namaze, nekateri so kljub ekološkim sestavinam polni polnil kot so maščobe, škrob ...

Najboljše je lokalno

Žal na eko certifikat prav nič ne vpliva mesto oz. država, kjer je bilo živilo proizvedeno. Tako lahko na naših policah najdemo živila z eko certifikati iz ZDA, držav Južne Amerike, Kitajske pa vse do Nove Zelandije. Čeprav so bila izdelana v skladu s pravili ekološke pridelave, njihov celotni vpliv na okolje prav gotovo ni ekološki. Osveščeni potrošniki, zato še vedno najraje sežejo po lokalno pridelanih ekoloških živilih, ali pa vsaj po tistih, ki so bila pridelana v Evropi.

Certifikati

Vsaka država ima svoj uradni znak za ekološke izdelke. V državah EU je od 1. julija 2010 postala obvezna uporaba znaka EU za vse izdelke, ki so bili pridelani ali predelani v skladu z Uredbo EU o ekološkem kmetijstvu. Poleg znaka mora biti naveden tudi kraj pridelave sestavin ter šifra kontrolne organizacije, ki je pridelavo oz. predelavo nadzirala in izdala certifikat. Z istim datumom je tako postala uporaba državnega ekološkega znaka prostovoljna.

Poleg uradnih oz. državnih ekoloških znakov, obstajajo še zasebni. To so registrirane blagovne znamke oz. znaki raznih kmetijskih zadrug, združenj, društev … Standardi za njihovo pridobitev so navadno strožji kot državni standardi za eko živila.

Pri nas največkrat naletimo na znamki Biodar in Demeter. Biodar je blagovna znamka, ki jo je registrirala Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije. Standardi za njegovo pridobitev so strožji od državnih oz. evropskih. Med drugim znamka jamči, da živila prihajajo s kmetije, ki je v celoti preusmerjena v ekološko pridelavo. Demeter pa je mednarodna oznaka za biodinamično pridelavo, ki zagotavlja najvišjo kakovost živil.

eko_eu_certifikat.jpg [1]