trnic_2.jpg [1]

Velikoplaninski trdi sir trnič

Trniči so vrsta trdih sirov značilne hruškaste oblike, ki jih pripravljajo na območju Velike, Male in Gojške planine v Kamniško-Savinjskih Alpah in veljajo za posebnost kulturne dediščine pastirstva in alpske kulture v slovenskem prostoru.

Izdelani so iz skute, smetane in soli ter okrašeni s posebnimi ornamenti, ki jih vtisnejo z reliefno izrezljanimi lesenimi paličicami, t. i. "pisavami". Izdelovali so jih v parih, saj s svojo obliko ponazarjajo ženske prsi; izbrankam so v znak ljubezni podarili enega, drugega pa obdržali.

Izdelava

Pastirji so jih izdelovali iz skute iz ogretega kislega mleka, ki so mu dodali smetano. Najprej so oblikovali kepe in jih delno osušili ter vanje odtisnili svoje pisave, nato pa so jih prekadili nad odprtim ognjiščem. Za izdelavo enega potrebujejo 2 litra mleka. Postopek priprave mase za njegovo izdelavo traja od 4 do 5 dni, sušenje pa od 2 do 3 tedne.

Recept za izdelavo trniča

Sestavine: 

• dobro ogreta pusta skuta, osušena (brez sirotke)
• sol (skuta mora biti kar dobro slana), dodajamo po potrebi med postopkom glede na okus  
• smetana, posneta s kislega mleka (po potrebi)

Celotno maso dobro pregnetemo, ne sme biti premokra ali premehka. Oblikujemo kepe in jih delno osušimo, jih oblikujemo in vanje vtisnemo ‘pisave’. Sušimo jih dva do tri tedne nad odprtim ognjiščem, da se prekadijo.

Posamezen trnič je narejen iz približno 2 litrov mleka in se uporablja v vsakodnevni prehrani, pogosto kot dodatek jedem; zelo priročen je za ribanje na jedi. Kot sušen sir ima trnič takorekoč neomejen rok trajanja in ga ni treba hraniti v hladilniku.

Pisave

Pisave so 20 cm dolge in do 2,5 cm široke deščice iz lipovega, javorovega, bukovega, macesnovega ali leskovega lesa, ki imajo vrezane različne ornamente. Pisave so v preteklosti rezljali pastirji med pašo in vsak je imel svoj prepoznavni vzorec - pisavo, s katerim je okrasil svoja trniča. 

Simbol ljubezni

Po izročilu so pastirji trniče jeseni, ob koncu paše, kot dokaz ljubezni in zvestobe, lahko tudi obljube zakona, podarjali svojim izbrankam, ženam in dekletom. Število trničev je bilo vedno parno – po dve kepi sta bili okrašeni z enakimi ornamenti. Pastirji so en trnič obdržali, drugega pa podarili izvoljenkam, ki so sirčke hranile tudi več let. Če je obdarovanka sir sprejela, je s tem pristala na pastirjevo dvorjenje. 

Trniči veljajo za posebnost kulturne dediščine pastirstva in alpske kulture v slovenskem prostoru. Njihova izdelava in pisave so vpisani v Register žive kulturne dediščine.  

trnic_2.jpg [1]