rukola.jpg [1]

Čeprav imamo za rukolo lepo slovensko ime rukvica, smo ob njenem pohodu na slovenske krožnike prevzeli njeno italijansko ime, rukola. Italija je namreč ena redkih držav v kateri se je rukola obdržala, v ostali Evropi je namreč po 18. stoletju počasi izginila z jedilnikov.

Rukolo so poznali in uživali že v antiki. V srednjem veku so njeno gojenje in uživanje prepovedali, saj so verjeli, da deluje kot afrodiziak. Kljub vsemu se je na jedilnikih obdržala vse do 18. stoletja, potem pa je počasi utonila v pozabo, razen v Italiji. Svoj zmagoviti pohod na Slovenske krožnike je začela pred približno petnajstimi leti in počasi postala pravo modno zelišče. Čeprav se trend, rukola v vsako jed, malce umirja, vseeno ostaja stalnica naših jedilnikov. In prav je tako.

V sorodu z brokolijem

Botanično spada rukola v družino križnic, kamor spadajo tudi brokoli in cvetača ter različne vrste ohrovta. Kot velja za praktično vse križnice tudi uživanje rukola znižuje tveganje za nastanek raka, ugodno vpliva na sečne poti in ožilje, spodbuja prebavo in pomaga pri prebavljanju jedi z več maščobe. Pomembno prispeva tudi k razstrupitvi organizma in nas ščiti pred oksidativnim stresom. Na organizem deluje poživljajoče.

Čeprav velja, da so vse vrste solat zdrave, le malo katera vsebuje toliko hranilnih snovi kot rukola. V primerjavi z npr. ledenko ista količina rukole vsebuje osemkrat več kalcija, petkrat več vitaminov C (100-200 mg/100 g), A in K ter štirikrat več železa. Rukola je tudi dober vir folne kisline, vsebuje pa tudi magnezij, fosfor in kalij.

Divja ali gojena?

Bolj pozorni ljubitelji rukole ste verjetno opazili, da se ta razlikuje tako po obliki listov kot po intenzivnosti okusa. Nič čudnega, saj gre za dve različni sorti. Eruca sativa (navadna rukvica) ima večje, manj narezane liste in je bolj blagega okusa. Navadno gre za gojeno rukolo, pri nas v naravi ne raste. Navadna rukvica je enoletna rastlina, ki zraste (če je ne režemo) približno 80 cm visoko in ima umazano bele cvetove. Vrsta Diplotaxis tenuifoli (tankolistni dvoredec) pa ima manjše, bolj narezane liste, ki so pikantnejšega okusa. Njegove korenine prezimijo in spomladi iz njih odžene nova rastlina. Zraste nekoliko manj kot navadna rukvica, njegovi cvetovi pa so rumene barve. Tankolistni dvoredec raste tudi divje v naravi. Najdemo ga ob zidovih, na opuščenih njivah, v vinogradih … Obe vrsti sta nezahtevni za gojenje. Ker potrebujeta le malo zemlje, ju lahko gojite tudi v cvetličnih koritih na balkonu.

Rukola v vsako jed?

Rukola je izredno vsestranska in dejansko lahko z njo obogatite celo vrsto jedi. Dodajte jo v sendvič, zmešajte v vsakodnevno solato, potresite po pici, ali pa na njo položite krvavo zapečen kos rostbifa. Njen rahlo poprast okus se dobro ujame tako s paradižnikom kot s parmezanom, zato jo lahko umešate tudi med špagete. Vedno bolj popularen je pesto, ki ga namesto bazilike vsebuje rukolo. Če bi radi kar najbolje izkoristili vse hranilne snovi rukole, jo uživajte tako surovo kot kuhano. Surova vsebuje več vitaminov in snovi, ki nas ščitijo pred rakom (izotiocianati), iz rahlo kuhane pa bo vaše telo absorbiralo več karotenoidov. Naj bo surova ali kuhana, rukolo vedno postrezite z malce maščobe, ki bo poskrbela za boljšo absorpcijo v maščobi topnih vitaminov (A in K) ter karotenoidov.

Nekaj receptov: 

Rukola s paradižnikom in parmezanom [2]

Solata iz rukole, belušev in mocarele [3]

Napisano za revijo Tekač.si [4]

rukola.jpg [1]