leca-2.jpg [1]

Leča je drobna stročnica različnih barv. V primerjavi z ostalimi suhimi stročnicami je njena priprava hitrejša in enostavnejša.

Predvideva se, da leča izvira iz centralne Azije, kjer so jo uživali že v prazgodovini. Velja za eno prvih kultiviranih rastlin. Na arheoloških najdiščih bližnjega vzhoda so našli preko 8000 let stara semena leče, omenjena je tudi v Bibliji. V prvem tisočletju našega štetja naj bi leča prispela v Indijo, kjer je še danes ena ključnih sestavin njihove kuhinje. V katoliških državah je dolgo časa leča predsvaljala osnovno hrano v postnem času.

Leča spada med stročnice. Čeprav po svoji hranilni vrednosti ne zaostaja za fižolom in grahom, jo na slovenskih vrtovih le redko najdemo. Rastlina leče zraste od 25 do 50 cm visoko, oblikuje kratke stroke v katerih se nahajajo od enega do tri semena debeline od 3 do 5 mm. Obstaja veliko vrst leče; rumena, zelena, rjava, rdeča, temno siva, celo črna. Po hranilni vrednosti in kemični sestavi se med seboj ne razlikujejo veliko, se pa razlikujejo po okusu in hitrosti priprave.

Hranilne vrednosti in vpliv na zdravje

100 g kuhane leče vsebuje 116 kcal, 0,4 g maščob, 9 g beljakovin in približno 20 g ogljikovih hidratov. Leča je odličen vir folatov in molbidena ter dober vir vlaknin, bakra, železa, fosforja, mangana, vitamina B1 in B6, cinka, kalija in beljakovin.

Zaradi obilice topnih in netopnih vlaknin je nepogrešljiva v dietni prehrani in velja za živilo, ki znižuje holesterol in preprečuje nastanek srčno-žilnih obolenj. Topne vlaknine poskrbijo za uravnavanje krvnega sladkorja, zato je leča nadvse primerno živilo za diabetike in vse , ki si želijo izogniti diabetesu tipa 2. Uživanje leče bo tudi napolnilo vaše zaloge železa in tako preprečilo slabokrvnost.

Nakup in shranjevanje

Lečo navadno kupujemo posušeno, pakirano ali v rinfuzi. Ne glede na to, ali kupujemo pakirano, ali razsuto, pred nakupom se prepričajmo, da leča ni vlažna ali celo plesniva, da na njej ni vidnih poškodb, ki bi jih lahko povzročili insekti ter da so njena semena cela. Lečo hranimo v tesno zaprti posodi v suhem, temnem in hladnem prostoru. Tako jo lahko hranimo skorajda neomejeno časa, a vseeno priporočamo, da jo porabite v roku enega leta. Na policah večjih trgovskih centrov in trgovin z zdravo hrano, lahko kupite tudi lečo v pločevinkah. Čeprav po pravilu konzervirana zelenjava v primerjavi s svežo vsebuje manj hranilnih snovi, to za lečo ne velja. Leča iz konzerve po hranilni vrednostih bistveno ne odstopa od sveže kuhane. Priporočamo, da izberete tisto, ki ne vsebuje soli in drugih aditivov.

Uporaba v kulinariki

Leče ni potrebno namakati. Bo pa namakanje skrajšalo čas kuhanja za približno polovico. Pred uporabo lečo preberite, odstranite morebitne kamenčke in umazanijo ter jo temeljito splaknite pod tekočo vodo. Lečo kuhamo v trikratni količini vode, glede na količino leče. Lažje je prebavljiva, če jo stresemo v vrelo vodo, kot če jo zavremo skupaj z vodo. Ko voda zopet zavre, jo pri nizki temperaturi pokrito kuhamo do mehkega. Čas kuhanja je za različne vrste leč različen, ravno tako uporaba.

Zelena in rjava leča: tudi po kuhanju obdržita obliko, zato sta idealni za različne solate, enolončnice ali kot nadev. Čas kuhanja: od 35 do 45 minut.

Rdeča in rumena leča: Med kuhanjem razpadeta v pire. Uporabljata se za kremne juhe ter zgoščevanje različnih karijev, juh, enolončnic, omak …, pa tudi za obarvanje različnih jedi. Čas kuhanja: od 15 do 20 minut

Leča puy: Ta sivo-zelena vrsta leče raste v francoski regiji Le Puy. Navadno je dražja kot ostale vrste leče, predvsem zaradi boljšega okusa. Priljubljena je pri vrhunskih kuharjih. Po kuhanju izredno dobro ohrani obliko. Uporablja se predvsem kot priloga k ribam, divjačini, klobasam … Čas kuhanja: od 20 do 25 minut.

Kuhano lečo lahko v pokriti posodi hranimo v hladilniku do tri dni. 

Napisano za revijo Tekač.si (www.tekac.si [2]) 

foto: www.123rf.com

leca-2.jpg [1]